Marčevska Paklenica je do zadnjega dneva visela v zraku. Vremenska napoved je sicer kazala toplo in sončno vreme, ki pa ga je kazila napoved močne burje v petek, soboto in nedeljo. V skladu z mislijo »If you don’t go, you don’t have a story«, v sredo zjutraj dokončno spakirava in odrineva proti Paklenici. Že nekaj dni prej sva se slišala z gospo Bojo, pri kateri sva bivala. Pričaka naju nasmejana in z na novo odprtim litrom rakije. Spijeva kozarček ali dva in že sva v ledeno mrzli sobi. Večerjava v bundah in s kapami na glavi, kar naju sicer sploh ne moti. Hitro se spraviva v posteljo, saj je bilo pričakovanje (pre)veliko.

V naslednjih treh dneh sva preplezala 7 smeri in si pridobila kar nekaj novih izkušenj, kar se tiče plezanja večraztežajnih smeri. V petek sva zaradi močne burje obrnila na prvih sidriščih dveh smeri (Oprosti mi pape, Tinin smjer – desna varianta), ker sva ocenila, da nadaljevanje ni smiselno. Obe smeri sva že naslednji dan uspela preplezati, dodala pa sva tudi Sjeverni greben, kjer sva izstopila dva raztežaja pred koncem smeri, zaradi najmočnejših sunkov burje kar sva jih doživela do zdaj.

Končni izkupiček:

Sjeverno Rebro 4b+ 170m
Josipa Debeljaka 4a 200m
Tinin smjer (original) 4b+ 110m
Ovčji Kuk – Prijatelju moj 3+ 80m
Oprosti mi pape 4a 110m
Sjeverni greben 3+ 170m
Tinin smjer – desna varianta 4b+ 110m