Radeljški Gojzar: S časom mi je ta zgodba vse ljubša. Ne vem zakaj je danes tako, ker takrat me je bilo zaradi nje prekleto strah… Nekje 15 let nazaj, začetki mojih začetkov. Plezalni. Tako rekoč alpinistični prvi koraki. Joj, navdušenje. Se mi zdi, da sem plezal 25 ur na dan, če ne v skali, pa v glavi. Knjige, knjige, filmi, filmi, revije, revije, vse sem požiral. Požiral. Tudi v Radljah se je istočasno začela razvijati plezalna scena, Janez Semlak in kup nadebudnežev. In jaz. Čeprav sem bil takrat star nekje 20 let, upoštevajoč matematiko, sem bil totalni začetnik. Nič hudega: treningi, plezanje, plezalsko druženje,…

Tone je že tisti čas bil legenda. Že v »tistih časih« je obiskoval Himalajo, južno Ameriko, Afriko, Francijo, pač vse…spoznal je naju neko popoldne Janez, ko ga je prosil, če me vzame zraven na Monte Roso v Švici, drugi najvišji vrh Evrope ( pustimo tokrat Elbrus v Aziji ). Me je vzel zraven. Pokazal mi je pa tudi prve visokogorske korake in vse to, kar spada zraven. Res legenda. Lahko bi opisal celotno mojo učno dobo, bila je res zanimiva. A ena zgodba je izstopala. Poglejmo….

Kdor je v živo videl severno triglavsko steno stati, ve, da je ogromna in na prvi videz nepreplezljiva. Pač tudi zato ima posebno mesto v deželi in srcih. Tukaj mimo ne moremo.

Bivakirala sva pred vzponom na najlepši možni lokaciji v Vratih, na večjem balvanu pred vstopom v steno. Kakšna noč, junij je bil takrat še posebej vroč. Vreme za največje vzpone. Čudila  sva se zvezdnati noči, poslušala rojevanje potočka izpod snega in štela meteorje…vse je štimalo. Zjutraj navsezgodaj pa prvi dotik skale, dotik severnotriglavskestene skale. Navajen predvsem in edino Kalvarije, se mi je vsa stena se zdela res velika. Moja Kalvarija bi se tukaj izgubila že na samem začetku, če bi jo postavil zraven, jo mogoče sploh ne bi opazil. Tak nekako, za primerjavo. Ok, bova že. Plezam dobro, to sem vedel, izbrala sva si pa tudi po težavnosti »lahko« smer. Mačji kašelj se je zdela takrat zelo primerna beseda, vsaj zame. Tone je seveda vedel kaj naju čaka, pa priznam, da ga nisem ravno pazljivo poslušal, ko je zahteval previdnost, strpnost, pazljivost, varnost, …  Preveč je bilo vsega naenkrat, preveč. Končno v steni.

Nekje v sredini se je zalomilo, šel sem preveč levo, pa še enkrat levo in prišla sva kr nekam. Ne, ne to. Teh prečnic nazaj v desno po zlatorogovih policah se še danes zelo dobro spomnim. Ne vem, če bi jih še ponavljal. Sigurno ne. Prečnice bljak. Nekako sva se izmotala iz mišnice in prišla do slovenske grape. Ura je bila že popoldan. Tone je poznavalsko izjavil, da sva tako rekoč že zunaj. Jaz sem mu že kar čestital, podal roko in se oddahnil. Hmmmmmm. Pa gasa dalje, zopet sem šel nekje levo!!! Spet kr nekam. Ne, ne to spet. Tone, da bi našel izhod, predlaga, naj se lotim tega in onega stebra, da bo na vrhu mogoče izhod na triglavske pode, pač nekam. Ni ga bilo. Pridem na vrh stebra, se nagnem čez rob in vidim nekje okrog 300m prepada. Ne, ne ne. Tone prepleza do mene. Ura je bila večer. Iščeva izhod, tuhtava, izsiljujeva izhod, bi ga celo narisala, če bi se dalo. Ni ga bilo. Predlagal – zahteval sem, da tukaj danes obstaneva, bivakirava in da greva zjutraj naprej. Bil sem psihofizično izčrpan. Rob stene je bil pa zelo blizu, za dve, tri mojih Kalvariji. A sem vztrajal pri bivaku, nisem želel več. Ura je bila že več kot večer. Našla sva še kar dobro polico, na kline prevezala opremo in še sebe. Ne bom nikoli pozabil občutka, kako je ko spiš in ti noge bingljajo nad tistim 300m prepadom. Polegla sva se, umirila, vsak na svoji polovico police, bila sva čisto tiho. Po glavi se mi je podilo na stotine vprašanj, kako tukaj ven, kaj še bo, bo vreme zdržalo, kje naj najdem dodatne kline – 1000m stene zahteva svoj davek v klinih…, v glavnem zaskrbljujoča noč naju je čakala. Čista tišina. Tišina tišine. Še tistega potočka ni bilo. Tonetu se je naenkrat nekaj zazdelo in vpraša:

Igi, a jokaš ?

Kolikor se spomnim, nisem.

Še isto leto sva s Ščuko zdivjala v 4 urah po steni čez. Preplezal sem jo naknadno še večkrat gor, enkrat celo dol, in še pozimi. Zdaj je že nekaj časa nisem in ko to pišem, me že  kliče.

Sami lahko presodite, da sem dobil milo lekcijo. A sem jo takoj sprejel. Aja, drugi dan sva srečno in brez problemov izplezala. Malo sva morala poplezat dol, pa nazaj gor, desno in ven. Klasika. Kar se pa tiče spoštovanja do sten, junijskih gorskih noči, 300m+ prepadov, klinov,potočkov, Toneta, ……sem  tisto noč še dodatno spoznal, da je lepo biti živ na tem svetu in bivati tukaj in zdaj. In dodatno spoštujem mojo Kalvarijo.

Plezala: Igor Lauko & Tone Škerget