Temperature pod lediščem in drugi ugodni spleti okoliščin so botrovali temu, da sem se (no, tudi Vlado) odločila, da bo treba nabrusit cepine in dereze, ter malo popikati po ledu. Moja prvotna želja plezati slape v Logarski je kopnela z vsako minuto telefonskega pogovora med Vladom in Petrom, kateri je nadvse uspešno opevali slapove v Matkovi kopi. Po tem, ko je bilo poskrbljeno za vso logistiko, nama je uspelo, z le polurno zamudo kreniti na pot. Fakin, Fakinof in Fakinček so čisto tiho ždeli v svoji kopi.
Glede na to, da je letos v slapovih in drugih redkih grapah, ki so “narete” prava gneča, je bilo prav nenavadno stati pred slapom, na da bi pred ali za teboj “skakala” kakšna naveza. Najprej sva se lotila Fakina, najino samoto pa so sredi zadnjega raztežaja zmotili plezalci. Po udobnem sestopu na desno, sva šla še v Fakinofa, ker sva menila, da bo naveza pred nama hitro opravila z njim. A v zaklonu pred padajočimi kosi ledu v prvem raztežaju mi je bilo skoraj malo žal, da sva sploh vstopila, najbrž pa je tudi tista številka za minusom naraščala. Tudi ledu je bilo tukaj manj, in malo več praskanja po skala. Po dveh raztežajih sva opravila tudi s Fakinofom. Potem pa sestop, nazaj do avta, kurjavo na maksimum in proti domu.

Pa še fotke (objektivu se je bolj nastavljal Vlado, kdo mu zameri, z lepotci v rokah