Po nestrpnem pričakovanju je spet prišla – Paklenica namreč. Z Blažem sva skozi  leto nabrala kar nekaj plezalnih ur, tako v lokalnih plezališčih, kot tudi v dolgih smereh. Nekaj dni pred odhodom sva še enkrat preverila, če nama kaj manjka in kot bi trenil..

…sva že hodila po kanjonu! Na grobo sva načrt za plezanje sestavila že doma, izbrala pa sva smeri, za katere sva menila, da nama bodo ustrezale tako po težavnosti, kot tudi po dolžini. Prvo popoldne sva še enkrat preplezala Tinino smer, ki je bila najina prva  preplezana smer v Paklenici približno leto nazaj. Na odlično pakleniško skalo sva se hitro navadila in v naslednjih dneh vsako jutro “ruknila” smer ali dve.

Pri Spit Bull-u sva se raje kot za zadnja dva raztežaja odločila za nadaljevanje po Nosorogu. Oba se strinjava, da sva dokaj lepo kombinacijo izvedla zadnji dan, ko sva začela po Sjevernem grebenu, nadaljevala po Sjevernem rebru, takoj po kratkem sestopu pa preplezala še Bijelo rampo. Slednja je tudi edina neopremljena smer, ki sva jo plezala ta teden.

Končni izkupiček je sledeč:

Tinin smjer 4b+, 110m
Cile 4b,75m
Spit Bull 5a (do sedelca) +zadnja dva raztežaja Nosoroga  4c, 150m
Izduženo rebro 4b,200m
Sjeverni greben 3 + zadnja dva raztežaja Sjevernega rebra 4b+, 170m
Bijela rampa  III, 130m